Ko so New York Knicks v San Antoniu zaključili finale proti Spursom, je bil prvi obraz večera brez dvoma Jalen Brunson. S 45 točkami je zasluženo postal MVP finala in požel slavo, ko so Kratkohlačniki po 53 letih znova osvojili naslov prvaka lige NBA. V ozadju zgodbe pa stoji človek, ki je po letih sestavljanja mozaika vendarle vse povezal v šampionsko celoto.

Okostje ekipe je sicer bolj ali manj enako kot lani, ko so Knicksi nastope zaključili v konferenčnem finalu. Čeprav so se prebili globoko v končnico, so se nato presenetljivo razšli s trenerjem Tomom Thibodeaujem, ki je ekipi navsezadnje tudi vrnil identiteto. A v klubu so ocenili, da za naslednji korak potrebujejo drugo rešitev.

Usoda Dončićevega prijatelja vse bolj jasna

Košarka

12:49 0

Košarka

12:49 0

“Zdaj sem znova košarkar. Hvala do neba”

Košarka

15. Jun 2026 1

Košarka

15. Jun 2026 1

Mike Brown ni bil glamurozna izbira, ni bil novo ime in ni bil trener, ob katerem bi navijači že skoraj odpirali šampanjce. Se je pa izkazal za natanko tisto, kar je tej zasedbi manjkalo. Dvakratni trener leta v ligi NBA in strokovnjak z izkušnjami iz šampionskih okolij je New Yorku prinesel nekoliko več prilagodljivosti, širšo uporabo rotacije, drugačen napadalni sistem in tudi sproščenost, ko so jo najbolj potrebovali.

Poteza je takrat veljala za tvegano. Thibodeau namreč ni odšel po neuspešni sezoni, temveč po eni najboljših v zadnjih desetletjih. Danes seveda lahko trdimo, da so zadeli v polno. Predsednik kluba Leon Rose je ob imenovanju poudaril, da Brown prinaša izkušnje z največjih odrov in “šampionski pedigre”. Do takrat je namreč osvojil že štiri prstane, a vse kot pomočnik trenerja (2003, 2017, 2018, 2022).

V New Yorku ni začel z ničle. Jalen Brunson je bil že vodja, Karl-Anthony Towns, OG Anunoby in Mikal Bridges pa so že dodajali veliko kakovosti in širine, slednja dva tudi obrambno identiteto. Ne pozabimo še na nalezljivo energijo Josha Harta. Brownova naloga je bila tako predvsem popraviti nekaj ključnih razpok v sicer dobro sestavljenem mozaiku.

Da bi lahko Brown postal trener, ki bo New Yorku po 50 letih vrnil naslov, je bilo še pred kratkim težko napovedati. Resda je bil že večkrat izbran za trenerja leta, a hkrati je bil že večkrat odpuščen. Bil je trener LeBrona Jamesa v Clevelandu, a ga ni popeljal do naslova. Bil je trener Lakersov po Philu Jacksonu, a odletel že na začetku druge sezone.

Nato se je vrnil v vlogo pomočnika in bil v zlatem obdobju član Golden Stata, kjer so ga številni še vedno videli predvsem kot specialista za obrambo in ne kot trenerja, ki lahko sam osvoji vse. Sacramento mu je vrnil ugled, a tudi tam se mu je v tretji sezoni zalomilo.

Trener za redni del in ne končnico

Njegova prva velika trenerska zgodba se je izoblikovala v Clevelandu. Brown je Cavalierse prevzel leta 2005, v obdobju, ko se je LeBron iz izjemnega talenta spreminjal v obraz lige NBA in najboljšega košarkarja na svetu. Cleveland je leta 2007 prvič v zgodovini zaigral v finalu, kjer ga je s 4:0 “pometel” San Antonio.

V sezoni 2008/09 so Cavaliersi v rednem delu dobili 66 tekem, največ v ligi in največ v zgodovini franšize. LeBron je postal MVP rednega dela, Brown pa trener leta. To je bil vrhunec njegovega prvega obdobja v Clevelandu. V tem času je prejel tudi neposrečeno oznako, da zna zmagovati v rednem delu, ne pa tudi v končnici. Ko je Cleveland leta 2010 po 61 zmagah v rednem delu nato izpadel proti Bostonu že v drugem krogu končnice, je Brown izgubil službo, LeBron pa kmalu zatem odšel v Miami.

Za Browna je to pomenilo konec prvega velikega samostojnega trenerskega poglavja, po katerem je bil ožigosan, da ni znal izkoristiti najboljšega posameznika lige NBA. A ker je kontekst pomemben, je pomembno na tej točki dodati dejstvo, da Cleveland v tistem obdobju ni imel najbolj posrečeno sestavljenega moštva.

Sledila je skoraj nemogoča naloga. V slovitih Lakersih naslediti legendarnega Phila Jacksona, trenerja z enajstimi naslovi. Brown je v skrajšani sezoni 2011/12 ekipo pripeljal do 41 zmag in tretjega mesta v zahodni konferenci, a v Los Angelesu so pričakovanja povsem drugačna. Že po petih tekmah svoje druge sezone na klopi je bil odpuščen.

Sledila je vrnitev v Cleveland v sezoni 2013/14, tokrat brez LeBrona. A tudi tukaj se mu je hitro zalomilo. Cavaliersi so sezono končali z negativnim izkupičkom, Brown pa je bil po le enem letu na klopi znova odpuščen.

Pomagal snovati dinastijo Bojevnikov

Nove službe na mestu glavnega trenerja ni našel, zato je leta 2016 postal pomočnik Steva Kerra pri Warriorsih, in to v obdobju, ko so spreminjali sodobno košarko. Postal je del sistema, ki je združeval gibanje brez žoge, met za tri točke, Draymonda Greena kot obrambnega dirigenta in Stephena Curryja kot najboljšega strelca z razdalje vseh časov.

Brown je v Oaklandu in San Franciscu dobil prostor, da svoje obrambno znanje poveže z bolj svobodnim napadom. Ob Kerru je bil kar šest let, od 2016 do 2022, ter franšizi pomagal osvojiti tri naslove, v letih 2017, 2018 in 2022. To obdobje ga je precej zaznamovalo, kar se je pozneje poznalo v Sacramentu in zdaj tudi v New Yorku. Brown je razumel, da je treba stroga pravila občasno tudi zrahljati.

V Sacramentu začel pravljično, a končal neslavno

V Sacramentu so ga maja 2022 imenovali za glavnega trenerja. Prišel je v klub, ki je bil sinonim za neuspeh. Sacramento v končnici ni igral od daljnega leta 2006, kar je bila najdaljša suša v ligi NBA. Končal jo je že v svoji prvi sezoni. Kralji so v sezoni 2022/23 vpisali 48 zmag in se vrnili v izločilne boje, rodilo pa se je znamenito prižiganje laserja. Brown je to sezono postal prvi soglasno izbrani trener leta v zgodovini nagrade.

A tudi Sacramento se ni končal romantično. Kingsi so mu junija 2024 podaljšali pogodbo, decembra istega leta pa so ga že odpustili. Usoden je bil niz petih porazov in negativna bilanca 13-18. To je bil zanj nov udarec, potem ko je moštvo dve leti popeljal do pozitivnega izkupička.

Zato je bilo njegovo lansko imenovanje na klop Knicksov takšno presenečenje. Še toliko večje, ker je nasledil trenerja, ki jih je ravnokar pripeljal do finala vzhodne konference. A franšiza je hotela več in v tej viziji prepoznala Browna. Jasno je bilo, da ga bodo v Velikem jabolku merili zgolj po tem, ali bo ekipa naredila še tisti zadnji korak.

“Sem kar dober v tem, da poskušam nadzorovati tisto, kar lahko nadzorujem. Nisem imel nobenega vpliva na to, kdo vse je še bil na razgovoru za to službo. V procesu razgovorov sem preprosto naredil največ, kar sem lahko. Opravljal sem svoje delo in čakal, ali se bo zadeva nadaljevala. Pustil sem, da se razplete tako, kot se je razpletlo,” se je po finalu spominjal lanskega razgovora za službo.

Težje stvari, kot si mislijo ljudje

Največja razlika med starim in novim Brownom je prav v tem, da ni več trener, ki bi zahteval popoln nadzor. V New Yorku je v roke dobil veterane, močne osebnosti in na hrbet težo celotnega mesta. Po poročanju New York Posta je pred končnico organiziral individualne in skupinske sestanke z nosilci igre, da bi razčistili napetosti.

56-letni strateg je nato med končnico ves čas skrbel za sproščeno vzdušje. Niti ni trznil, ko so Knicksi v prvem krogu proti Atlanti po dveh porazih za točko v seriji zaostajali z 1:2 in so bila družbena omrežja znova polna zlobnih jezikov, da Brown ni pravi trener za ta stolček.

New York je od takrat naprej vpisal 15 zmag in doživel le en poraz. Philadelphio in Cleveland je “pometel”. Nato je s 4:1 padel še San Antonio. Čakanja na naslov, ki je trajalo več kot pol stoletja, je bilo konec. Brown je zdaj petkratni prvak lige NBA. Štiri prstane je osvojil kot pomočnik trenerja, petega kot glavni trener New York Knicksov.

“Zelo sem utrujen. Res, povsem sem izžet. Veste, te stvari so težje, kot si ljudje mislijo,” je sklenil misel po šampionskem slavju Kratkohlačnikov.